Kot najstnica sem občudovala punce, ki so se sproščeno prepustile glasbi in plesale.Večkrat
sem stala ob strani in hepenela, da bi se jim zmogla pridružiti. Saj sem šla na plesišče, ampak
že ob odločitvi, da sem jim pridružim, sem začutila kako se mi je zategnilo in zamrznilo telo.
Zato sem se pogosto zadovoljila s stanjem ob strani in zobanjem kokic, palčic in smokijev, da
mi je bilo na koncu že slabo, da bi zakrila svoje nelagodje in strah pred tem, da se izpostavim
in ugotovim, da sem pravzaprav hlod.
Plesne vaje, ki so bile priprava na valeto in maturo, so mi sicer dale osnovno znanje korakov
ne pa sproščenosti gibanja in samozavesti pri tem, da se izpostavim.
Leta so minevala, plesnih dogodkov, ki sem jim bila priča, je bilo vedno manj, hrepenenje po
plesu pa je ostajalo.
Na izobraževanju za voditelje, ki sem se ga pred nekaj leti udeležila, so poudarili, da je v
porastu izgorelost in da je zelo pomembno, da v svoje vsakdanje življenje, poleg dela, nujno
vključimo zabavo in počitek. Pri vodenju številnih prostovoljcev sem opažala, da je lažje o
tem govoriti kot to izvesti v praksi. Zato je padla odločitev, da začnemo s Pleši na polno,
plesnim tečajem zavoda Živi na polno, enkrat na teden, ki je vključeval tudi bonton med
spoloma in druženje ob pijači in pici po tečaju, kdor je želel. Na začetku smo bili četa
ostržkov, v večini z nelagodjem pred telesno bližino in prepričanjem, da to v resnici ni zame,
v stilu »Kaj sploh počnem tukaj?!«.
Na tečaju sem si zadala plesni izziv, ki mi je bil v res težek: sledila bom moškemu V VSAKEM
PRIMERU, torej tudi, če bo plesal izven ritma in ne bo znal izpeljati korakov. Saj je prvotna
naloga moškega v plesu, da vodi, in ženske, da sledi. Po naravi sem namreč vodja in pred
tem sem tudi v plesu prevzela vajeti, če moški ni dosti hitro dojemal ali pa je padal ven iz
ritma. Pred tem mi je bila prioriteta PLESATI PRAVILNO sedaj pa sem vedela da je prišel
zame čas spremembe. Čas, da postane moja prioriteta , SLEDITI. Kakšno sproščenost mi je
to prineslo! Naenkrat sem lahko nehala kontrolirati, šteti in v svoji glavi preigravati korake.
Lahko sem se samo postavila k soplesalcu, ki me je povabil na ples in se učila prepuščati
njegovemu vodstvu. Doživela sem pravo odkritje! Ko je soplesalec obupal nad tem, da mu
bom povedala ali nakazala kateri korak je na vrsti in nad tem, da mu bom povedala kdaj je
pravi trenutek, da začneva, se je začel vstop v pravi ples. Začela se je rast njegove avtoritete
in samozavesti. Lahko se je zmotil in začel znova, kadar je želel in lahko je bil on glavni.
Začela sem uživati v tem, da ima on odgovornost, da izbira pot in način, jaz pa samo sledim.
Uživala sem v tem, da je on odgovoren, če se s hrbtom zaletim v koga ali ga pohodim, če sva
v ritmu ali ne. In da lahko samo sem in se pustim obdariti po vsakem soplesalcu na njemu
lasten način. To se mi je začelo poznati tudi v vsakdanjem življenju, pri čisto običajnih
stvareh.
Druga odločitev, ki sem jo sprejela, pa je bila, da se bom pustila povabiti na ples. Da ne bom
hodila do moških in jih vabila, vsaj ne na redni bazi, ampak bom počakala, da me moški
izbere in povabi, in s tem tvegam frustracijo, da me mogoče ne bo nihče povabil. To je bilo
zame pomembno zato, ker sem bila nagnjena k temu, da stvari jemljem v svoje roke. Iz
strahu, ki se ga večinoma sploh nisem zavedala, da nisem vredna ljubezni, sem leta ropala
samo sebe možnosti, da bi bila izbrana in obdarjena.
Če smo hoteli napredovati, je bilo premalo samo hoditi na plesni tečaj zato smo se občasno
dogovorili in šli skupaj na kakšen plesni dogodek.
Takrat smo šli na grad, uravnoteženo število plesalcev in plesalk, ker baje nihče drug zunanji
ne pride po tebe. Malo smo plesali, se družili, ko pristopi do mene kolega mojega soplesalca,
ki ga nisem poznala in me povabi na ples. Na poti do plesišča me je vprašal, če dobro
plešem, pa sem mu rekla, da sem se ravno začela učiti. « Tudi jaz se še učim.« mi je rekel in
me prijel v plesno držo kot profesionalec. Počutila sem se, kot da sem v trenutku vstopila v
plesno pravljico. Sploh nisem vedela kateri ples pleševa, zdelo se mi je kot da drsiva po
zračni blazini. nič nisem razmišljala, uživala sem polnost trenutka, popolnoma sproščena v
njegovi družbi in vodstvu. Samo na trenutke sem se zavedela, da je nemogoče da bi tako
plesala saj sploh ne znam korakov in takrat sem začutila kako mi je skozi telo šinil nekoč zelo
znani krč nesproščenosti. » Večkrat so ti hoteli polomiti ali porezati peruti, pa jim ni uspelo.
Prišel je tvoj čas. Razširi krila in poleti.Tebe ne more več nihče ustaviti.« mi je rekel.« Samo
prepusti se vodstvu in sledi. Ne razmišljaj kaj je mogoče in kaj ni, samo zaupaj. Čim vklopiš
glavo te zmanjka. Veliko več si sposobna kot misliš.« Poslušala sem ga odprtih ust saj se mi
je zdelo kot da bi mi po njem spregovoril Jezus.« Zelo uživam v tvoji družbi in plesu s tabo,
res mi je v veselje, ker si tako vodljiva. V tebi in nad tabo je en tak žar, da prav izstopaš.«
Odplesala sva kar nekaj plesov potem pa se je opravičil, da mora nekaj nujnega urediti in
potem pride spet, da bova plesala naprej, če si tudi jaz to želim. Stopil je do mikrofona in
oznanil skupinske plese. Vzelo mi je sapo, ko sem ugotovila, da je eden glavnih
organizatorjev tega plesa. Če bi, ko me je povabil na ples, vedela, da je plesni učitelj, ki je
zaključil kraljevo plesno šolo v Londonu, bi se sesedla sama vase in od treme ne bi bila
sposobna narediti niti enega koraka. Tako pa sem prepričana, da sva oba neznalčka, ki se
pač še učiva, rekla ja in sproščeno stopila na plesišče.
Domov sem šla nasičena do zadnje celice, ki sem jo premogla. »Vidiš, to je ples! Da te
odnese! » je vriskalo vse v meni.
Doma sem se pod tem mogočnim vtisom spomnila različnih situacij, skozi katere sem šla v
preteklosti samo v moči zaupanja v Boga in njegovo vodstvo. Odločena da mu sledim, nisem
imela znanja niti sposobnosti za rešitev, pa vendar sem bila peljana iz zmage v zmago skozi
nasprotovanja, obupovanja in razne stiske.
Letos poleti, ko je minilo že kar nekaj časa od takrat, ko smo začeli z učenjem standardnih
plesom, pa sem se vpisala s prijatelji v intenzivni tečaj salse in svoje sveže pridobljeno znanje
utrjevala v plesnih poletnih večerih.
Tisti večer nisem bila prav v dobri koži. Trenutni soplesalec me je pospremil na rob plesišča
in odšel po drugo plesalko, jaz pa sem sama s sabo bila boj: ali ostanem ob robu plesišča
stoje, vidna, ali pa se umaknem nekam zadaj, da ne bom tako izpostavljena in se delam, da
se mi ne da več plesati. Ko sem v dobri koži, so mi namreč ti trenutki, ko stojim ob plesišču
in opazujem druge kako plešejo ter čakam na povabilo na ples ,prav zanimivi in sproščujoči.
Kadar pa me kaj muči, pa bi se najrajši skrila. Odločila sem se, da ostanem vidna, ob robu.
Saj sem prišla plesat, ne?!
V tistem pride mimo nekdo, ki sem ga prvič videla. Šel je že naprej, pa se ustavil, se ozrl
nazaj, prišel do mene in me povabil na ples. Takoj, ko me je prijel sem vedela da obvlada.
Začela sva s salso, sledila je bachata in na koncu kizomba. To!!! To je bila pa druga plesna
pravljica! Zdelo se mi je da sem v notranjosti kar poletela. Vodil me je na način, da sem se ob
njem počutila kot kraljica. Kraljica plesa in kraljica ženska. Zdelo se mi je, da obvladam.V
meni je prebudil in mi omogočil, da sta privrela na plano, bogastvo in lepota za katero
nisem niti vedela, da ju premorem. Ob njem sem žarela in doživljala UŽITEK BITI VODENA.
» Uživam plesati s tabo.Tako lepo se pustiš vodit. Hvala ti, ker si mi polepšala večer in upam,
da še kdaj zapleševa.« mi je rekel on, ki je dolga leta tekmoval v plesu kot mi je kasneje
povedal. Ko me je pripeljal nazaj na rob plesišča sem bila pijana od vsega prelepega.
Doživljala sem nasičenje do globine svojega bitja. »To je bil pa čisti presežek!« je odmevalo v
meni.« Čisti presežek!!!« katerega bi se oropala, če bi se šla skrit med stole zato, ker nisem
bila v dobri koži. Prijatelji, ki so naju gledali so rekli, da je bilo to nekaj tako lepega in da sem
ob njem plesala kot da bi obvladala.
V tem času, kar več plešem, sem plesala z mnogo različnimi plesalci. Nekateri so plesali z
mano kot, da ne obstajam. Kot da sem drog ob katerem kažejo svoje znanje brez očesnega
kontakta brez občutka zame. Drugi so plesali z mano kot da ga na poti do popolnosti ovira
samo še moje neznanje. Za vse kar ni bilo izvedeno tako kot so si zamislili, ne da bi me v to
vodili, so pripisali odgovornost meni in to tudi, z obrazno in telesno mimiko, za razliko od
prej , jasno pokazali. Spet drugi so vsak spodrsljaj pripisali sebi, čeprav je bilo očitno, da je
problem na moji strani in ves čas dajali občutek, da so čista katastrofa.
Najrajši plešem s tistimi, ki v plesu preprosto uživajo, imajo z mano stik in se ob njih
počutim nekaj posebnega. In, ja, kar nekaj je takih, ki vsaki plesalki znajo dati občutek, da je
kraljica tistega trenutka.
Zdaj hodim na tečaj Lady styling, kjer smo same ženske. Ko sem slišala, da se začenja, sem
vedela samo to, da se moram vpisati, čeprav nisem imela prave predstave kaj se bo tam
dogajalo.
Preko tega tečaja je začela oživljati moja ženstvenost, na področjih, ki jih še nikoli nisem
aktivirala. Na trenutke se mi zdi kot da so začele teči deroče vode po suhih strugah v moji
notranjosti. Mislim in upam, da sem končno na vrsti , da se prebudi ljubimka v meni.
Ob branju knjige Očarljiva sem namreč naletela na odlomek na strani 44, ki me je zelo
nagovoril: »Eva je prišla na svet kot lepa, zapeljiva inkarnacija Boga- ljubimka, ki ponuja in
rešuje življenje, strokovnjakinja za odnose, polna nežne milosti in upanja. Da, na svet je
prinesla moč, toda ne naprezajočo, ostro moč. Bila je vabljiva, privlačna, očarljiva.«
Mogoče pa je ljubimka v meni že prebujena :).