Mnogokrat sem prebrala, slišala in celo povedala naprej, da je Bog dober Oče, ki me ljubi, se me veseli in je ponosen name. Da sem Božja hči, lepa in dragocena v Njegovih očeh. Da je moja temeljna identiteta v Njem. In vendar tega dolgo nisem živela. Vsi imamo zaradi bolečih izkušenj, ki so neizbežne, ranjeno podobo Boga in ranjen občutek lastne vrednosti. Vsi imamo izkušnjo pogojne ljubezni. Vse to pa me sili, da si ljubezen in sprejetost kupujem. Kako se to kaže v odnosih? Ne verjamem, da sem vredna ljubezni že samo, ker sem, zato pristanem na to, da sem drugim potrebna/všečna, saj se bojim, da me bodo sicer zapustili. Zato rečem ja, ko mislim ne, namesto drugih počnem stvari, ki niso moja odgovornost, sem ves čas utrujena, morda ves čas nasmejana, čeprav v meni vse umira, ne znam postaviti mej, se pretirano obremenjujem z mnenjem drugih…. in na drugi strani skušam iz odnosov s soljudmi izsesati potrditev in sprejetost, ki pa mi je nikoli ni dovolj. Posledica je ujetništvo in odvisnost od potrditve drugih in vedno manj stika s sabo. Tako padem v začaran krog nezadovoljstva in neizpolnjenosti, ki ga lahko prekine le Bog.
Na duhovnem seminarju nekaj let nazaj me je pretreslo, da kljub redni molitvi in zakramentom ne živim kot Božja hči, temveč kot sirota. Božja hči je svobodna, živi na polno, lahko dela napake, lahko se obrne stran, lahko se upre, lahko ji spodleti, pogumna je in vesela, saj globoko v sebi ve, da jo Bog ljubi brezpogojno, skrbi zanjo brezpogojno in da ne more ničesar storiti, da bi jo ljubil bolj ali manj. Sama sem vse to vedela, a sem živela kot da sem pri Bogu “zaposlena”. Globoko v sebi sem (nezavedno) verjela, da si moram blagoslov, uslišanje, varstvo, ljubezen… prislužiti z ustreznim številom molitev, pridnostjo… Kot da Bog ni dobri oče, ki me hoče obdariti, temveč strogi šef, ki natančno vodi evidenco moje aktivnosti in se na podlagi tega odloča za uslišanje/blagoslov. Živela sem samoodrešenje. Spoznanje me je pretreslo in Jezusa sem prosila, da mi da izkušnjo brezpogojne ljubezni in v samemu sebi ukorenini mojo identiteto Božje hčerke. Želela sem živeti svobodno.
Kot običajno sem si predstavljala, da bo uslišanje moje prošnje potekalo tako, da se bom nekega lepega dne zbudila z novo identiteto, brez trpljenja vstopila v novo, staro pa bo prešlo. A Bog je imel svoj načrt. Spomnim se, da sem nekje prebrala, da Bog pogosto ozdravlja po istovrstnem udarcu – smrt je premagal tako, da je umrl, šele nato pa se je zgodil preobrat, vstajenje. Tudi moj proces spreminjanja iz sirote v hčer je pogosto potekal (in še poteka) po istovrstnih udarcih, in ti bolijo. Zavrnitve, občutek, da sem pozabljena, nevidna…so mi odprli vrata, da sem vsa razbolela (po tem, ko je minila prva faza jeze na Boga, ki to dopušča) zares vprašala: kdo je temelj moje identitete? Komu verjamem, ko mi govori, kdo sem? Čigavi odzivi me določajo? Šele ko sem zares vstopila v to vprašanje sredi življenja (in ne v teoriji) in poklicala vanj Boga, je nastal v meni prostor, da mi Bog pokaže, da sem zanj lepa, dragocena, ena in edina, nenadomestljiva. Čas ne celi ran. Notranja rana, ki ni bila ozdravljena, se zagnojena potuhne v globino, nanjo morda pozabim, nisem v stiku z njo, a vpliva na to, kako vidim sebe, druge, kako se odzivam… Zato je ozdravljenje identitete pogosto boleče, saj odpre številne pozabljene rane. vendar je vredno, saj je sad notranjega ozdravljenja res dober. In vsak, ki prosi, ga bo prejel.
Proces notranje preobrazbe iz sirote v Božjo hčerko poteka vse življenje. A bolj kot se pomikam proti Božji hčerki, več veselja in polnosti izkušam, saj vedno bolj živim, da sem ljubljena in zaželjena, ne glede na okoliščine. In ne glede na odzive drugih. To prinaša notranjo svobodo, o kateri sem prej le sanjala. Vedno bolj zmorem biti, kdor v resnici sem, saj vem, da ne bom nikoli všeč vsem. To ne pomeni, da zavrnitve ali žalitve ne bolijo, a me ne porušijo več do temeljev, saj je moj temelj v Bogu. Tako lahko živim bolj zdrave in kvalitetnejše odnose, lahko sem dar in druge sprejemam kot dar in jih ne uporabljam, saj je moja primarna potreba po sprejetosti in potrditvi vsakič znova zadovoljena v Bogu, ki je na voljo 24/7 :).
